Visok{0}}hitri zračni tok zagotavlja določen učinek hlajenja na lasersko-keramično interakcijsko območje, s čimer se zmanjša globina toplotne prevodnosti laserske-keramične interakcije v matriko. Posledica tega je zmanjšanje debeline prelite plasti zaradi hitrega ohlajanja po taljenju. Ko se hitrost rezanja poveča na določeno vrednost, se superpozicija impulza zmanjša, čas toplotne interakcije na enoto dolžine se zmanjša, zlom matriksa pa lahko celo delno olajšajo toplotne vibracije. Med premorom impulza laserska šoba prepotuje razdaljo, ki presega premer točke, učinek superpozicije impulznega laserja izgine in ko en sam impulz deluje sam, je njegov temperaturni gradient velik in čas toplotnega prevoda kratek, zaradi česar je učinek hlajenja visoke-hitrosti zračnega toka nepomemben.
Pod predpostavko širine impulza 0,3 ms in nadzvočnega rezalnega zračnega toka s kombiniranim delovanjem je povprečna moč najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na debelino prelite plasti, sledi mu hitrost rezanja in nato frekvenca impulza. Povprečna moč je ključni dejavnik, ki določa največjo energijo posameznega impulza, ta pa je ključni dejavnik, ki določa temperaturni gradient, tj. globino prevodnosti toplote. Povečanje frekvence pulza lahko izboljša prekrivanje pulza, vendar ne vodi nujno do kopičenja toplote ali povečanja ekvivalentne količine toplotne prevodnosti na obe strani reza. Povečanje hitrosti rezanja v bistvu zmanjša kopičenje toplote zaradi prekrivanja impulzov, dokler ni dosežena debelina keramike, ki jo lahko odreže en sam impulz. Zato je izbira ustrezne povprečne moči, skupaj z usklajenostjo rezalne hitrosti in frekvence impulzov, predpogoj za pridobitev manjše debeline prelite plasti.
